Ustavno sodišče je v postopku, začetem na zahtevo Državnega sveta (DS), ki je bila vložena v letu 2025, na seji dne 7. oktobra 2026 soglasno odločilo, da izpodbijani členi metodologije za obračun omrežnine niso v neskladju z ustavo. Zahtevo za oceno ustavnosti akta agencije, s katerim so določene tarifne postavke, pa je zavrglo. 

V svoji obrazložitvi se je sodišče opredelilo do ključnih vsebinskih vidikov nove metodologije obračuna kot tudi do razmerja med zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo. To je izjemnega pomena za nadaljnje delovanje nacionalnega regulativnega organa ter služi kot jasno napotilo zakonodajalcu pri pripravi zakonodaje na tem področju. 

Direktorica Agencije za energijo mag. Duška Godina ob tem izpostavlja izjemno jasna in nedvoumna stališča sodišča glede neutemeljenosti očitkov pobudnikov ustavne presoje: »Ustanovno sodišče se je namreč po vsebini opredelilo tudi do področja presežne moči in potrdilo argumente agencije, da ta nima kaznovalne narave, kar smo sistematično zagovarjali celoten čas sprejemanja reforme. Sodišče nam je pritrdilo, da nikakor ne gre za sankcioniranje uporabnika za nedopustno ravnanje, temveč za upravičeno plačilo za povečano obremenitev omrežja in s tem povezane stroške«. 

Določbe o presežni moči namreč zasledujejo cilj učinkovitejše izrabe obstoječih omrežnih zmogljivosti ter zmanjšanja koničnih obremenitev omrežja, kar prispeva k zanesljivosti sistema in omejuje potrebo po dodatnih naložbah. Kot je v odločbi izrecno izpostavilo sodišče, agencija pri določanju presežnih moči ni prekoračila meja proste presoje, saj je bila ureditev sprejeta z vnaprej opredeljenimi regulatornimi cilji in strokovnimi podlagami, faktor presežne moči pa ni bil določen arbitrarno, kot je agenciji očital predlagatelj ustavne presoje. 

Glede upoštevanja prava EU ustavno sodišče poudarilo, da se področje energije uvršča med tako imenovane deljene pristojnosti ter da je skladno z načelom subsidiarnosti državi onemogočeno urejanje tistih vprašanj, ki jih je že uredil zakonodajalec EU. Tako je ob upoštevanju evropske zakonodaje sodišče potrdilo, da so odločitve o omrežninah rezultat samostojne strokovne presoje regulatorja, pri čemer je vloga države omejena zgolj na določitev splošnega normativnega okvira, ne pa na vsebinsko določanje posameznih regulativnih vprašanj. Ureditev EU ne dopušča nacionalnih ukrepov, ki bi temu normativnemu okvirju nasprotovali oziroma bi preprečevali izvajanje pristojnosti nacionalnega regulatorja. 

Ustavno sodišče je bilo v svoji odločbi tudi kritično do Državnega sveta, saj ima ta privilegiran dostop do Ustavnega sodišča, zato se od njega utemeljeno pričakuje, da bodo njegove zahteve ustrezno strokovno utemeljene ter da v svojih vlogah ne uveljavlja očitkov, ki očitno ne morejo utemeljiti zatrjevanih neskladij z ustavo. Tako je Sodišče jasno poudarilo, da ustava pravice gospodarskega subjekta do dobička ne zagotavlja, kot tudi ne zagotavlja njegovega tržnega položaja in ne varuje konkretnih višin dohodkov, določenega profita ali ohranitve poslovnega modela, kot je to očital DS. 

Ustavno sodišče je v celoti zavrnilo tudi očitke o kršitvi postopka sprejemanja nove metodologije. Pritrdilo je, da je agencija določila dovolj dolgo prehodno obdobje za uporabnike in da izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave.