Novi Energetski zakon (Uradni list RS, št. 17/2014) je začel veljati 22. marca 2014. V slovensko zakonodajo prenaša več direktiv s področja trgov električne energije in zemeljskega plina, energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Med drugim določa tudi načela energetske politike, načela in ukrepe za doseganje zanesljive oskrbe z energijo ter ureja področji energetske infrastrukture in oskrbe s toploto.

Za Agencijo za energijo, ki je nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo, prinaša to večjo neodvisnost, bistveno povečanje pristojnosti, novo organizacijo in način delovanja. S tem je agencija dobila odgovornost za nadzor nad izvajanjem določb zakona in uredb Evropske unije s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom. Naloge nadzora agencije se tako širijo s področja reguliranih dejavnosti v energetiki na celovit nadzor tržnih dejavnosti na trgih z elektriko in zemeljskim plinom. Agencija je dobila pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju konkurenčnosti energetskih trgov, pri izvajanju pooblastil za posredovanje na trgu pa bo sodelovala z Javno agencijo RS za varstvo konkurence.

Med nove naloge agencije spadajo še zagotavljanje zanesljive oskrbe z zemeljskim plinom, oblikovanje cen toplote za daljinsko ogrevanje, potrjevanje naložbenih načrtov elektrooperaterjev in operaterjev sistemov zemeljskega plina ter naloge s področja učinkovite rabe energije. Pomembno vlogo je agencija dobila tudi na področju zagotavljanja usklajene izmenjave podatkov med udeleženci na trgu z energijo.

Za odjemalce in varstvo njihovih pravic je zelo koristna vzpostavitev tako imenovane skupne kontaktne točke, ki jo vodi agencija. Z njo se odjemalcem elektrike in zemeljskega plina zagotavlja dostop do vseh potrebnih informacij o njihovih pravicah, predpisih, pogodbah, postopkih, pravnih sredstvih, primerjavi cen na trgu z energijo in podobno.

Zakon prinaša agenciji veliko novih izzivov, hkrati pa omogoča, da se uredijo številna odprta oziroma nedorečena področja, na katera je opozarjala pri svojem dosedanjem delovanju, saj nacionalna zakonodaja ni več uspevala slediti razvoju energetskih trgov in zahtevam Unije. V prihodnje bo zato laže in učinkoviteje zastopala interese vseh udeležencev na trgu, tako podjetij kot odjemalcev.